Vremensko društvo ZEVS

Primorska 21.7.2018

Twitter

Vremelovci: Matic Cankar, Dejan Košir, Robi Dolničar in Amadej Bernard

Avtor reporta in slik: Matic Cankar

Dan poln trolanja in tolažilna nagrada za konec. To bi bil podnaslov tokratnega lova v severni Italiji in na koncu spottanja na Socerbu. Pa začnimo na začetku, točneje v soboto, 21.7. popoldne, ko smo se popoldne zbrali Robi, Dejan, Amadej in jaz. V osrednjih krajih so takrat nastajale krajevne nevihte, ki pa so sproti umirale in se sušile pred nami. Očitno pogoji niso bili pravi za bolj dolgožive celice. Okoli 16h se naposled zberemo in krenemo proti severni Italiji, kjer smo potihem pričakovali proženje pred nočjo, čeprav, roko na srce, modeli niso bili prav nič složni. Od 10 modelov se niti dva nista ujemala v izračunu obsega in termina proženja. Na zahod smo šli bolj po občutku, niti ne po modelih. Pri Postojni pridemo pod steber nevihte, ki se je ravno pričela razvijati. Poškropi nas nekaj malega dežja, nato pa pridemo na drugo stran, kjer vidimo, da ta nevihta nima nobene strukture, zato peljemo naprej. Nekje pri Podnanosu vidimo, da se je južno od Udin sprožila stacionarna nevihta, od zahoda pa se je počasi bližalo nakovalo in rahel dež iz neviht, ki so bile nekje nad Padovo.

Radarska slika je izgledala takole:

Vemo, da bo nakovalo začelo dušiti to nevihto in da jo bomo verjetno ujeli le za las. Vseeno vozimo kolikor hitro lahko in se ji postopno bližamo. Pred mejnim prehodom Vrtojba neki italijanski voznik poskrbi še za naval adrenalina z vožnjo v nasprotno smer po naši polovici. Velika sreča je bila, da je Robi ravno malo prej zapeljal na vozni pas, da ni prišlo do česa hujšega. Obvestimo policijo in peljemo naprej proti Palmanovi. Vse bolj se bližamo tej nevihti, bolj jo nakovalo duši. Poleg nje, so se sprožile še tri nove celice. Ravno ko pridemo nekam v bližino prve celice, le-ta razpade, mi pa se preusmerimo na naslednjo, ki je malo bolj zahodno. Po dolgem iskanju primernega mesta za slikanje opazimo, da je tudi ta razpadla. Hkrati poslikamo vsaj zadnjo stran nevihte nad Postojno, ki se je do sedaj dodobra razbesnela.

Preberi več

Impresivna supercelica na domačem terenu, Dravska dolina-Ruše, 16.7.2018

Twitter

Vremelovec:Kristijan Cizerl

Ponedeljkov dan je ponovno obetal, pogoji so bili lahko rečem "supercelični". Dopoldansko prekrivanje mi pa ni dajalo kaj dosti upanja, za severovzhodni konec ob meji z Avstriji sta samo super hd in aladin risala nekaj nevihte akcije, ostali so risali glavno nad južno polovico Slovenije. A vreme me je ponovno demantiralo, tekom popoldneva se je za 3-4 ure lepo razjasnilo, energijo je pognalo v zrak, zaporna plast pa je tudi počasi popuščala. Zaradi veliko dela v stanovanju in renovacije le-tega sem lahko le občasno spremljal radarsko sliko preko telefona. Malo po 17.30 uri, ko je bilo največ dela pri sosedih, pogledam hitro ven in me močno šokira kakšna nevihta prihaja. Hitro vse vržem na tla, delo in drugim delavcem povem, da me 10 minut nebo. Na srečo nisem čisto nič zamudil na tej nevihti, ker so bile tako in tako vse strukture sprva skrite še za Kozjak (jaz sem pa itak že bil čisto na jugu ob vznožju Pohorja), ob približevanju nevihte iz smeri Sveti Duh ob Ostrem Vrhu se je nevihta rahlo okrepila. Pogoji za nevihte so bile včeraj boljše nad hribi, torej visoki lclji, ter ugodni SZ višinski vetrovi (spodaj pa vzhodnik za ta del) so ohranjali supercelico živo, ob prihodu nad Dravsko dolino še je celica ohranila svojo moč, ob njeni poti čez Pohorje nad Dravsko polje pa je v trenutku oslabela. Supercelica je bila resnično za standarde hribovitega sveta in na splošno zelo fotogenična, takšne so tu zelo redke, lahko rečem iz mojega vidika je bila le-ta najlepša po avgustu 2016 na delu Dravske doline. Ob prehodu sem bil noro srečen, nisem pričakoval takšne zadeve na domačem terenu. Skozi sem se gibal na njeni J-JV strani celice, torej na strani kjer so strukture.

Radarska slika.

Preberi več