V petek je kazalo na pester popoldan, zato sva se z Jernejem dobila v Mariboru ob okrog 13:30. Radar je kazal močno linijo z smeri Gradca, ki je malo pred mejo prerasla v reight mover supercelico. Odpraviva se na letališče, kar se kasneje izkaže za napačno, saj je nevihta zavila v smeri Prekmurja. Če bi hitro šla na avtocesto v smeri Prekmurja bi jo še verjetno prestregla, ampak je bilo preveliko tveganje da naju dobi toča. Ujela sva wall cloud, vendar zaradi oddaljenosti in zelo slabe vidljivosti so se strukture slabo opazile.
To je vse kaj se je pametnega ulovilo od te nevihte. No sva pa slikala supercelico, ki je na območju Leibnitza vrgla manjši tornado.
Kot obljubljeno je tole polna reportaža lova na nevihte v ZDA od 19.5. do 1.6.2017, kjer sva bila Dejan in jaz. Prijetno branje! Vse se je začelo v četrtek, 18.5. zgodaj zjutraj - okoli 6.00 na Brniškem letališču, od koder sva vzletela proti Zurichu. Do tja je šlo vse gladko, prav tako v Zurichu, vse do pričetka vzleta proti Chicagu. Tik pred vzletom se je na letalu pokvaril en izmed senzorjev za zaznavanje višine, zato so morali zamenjati računalnik. To je trajalo kar dve uri in ves ta čas smo sedeli na letalu. Bila sva hvaležna, da sva imela med pristankom v Chicagu in vzletom proti Tulsi okoli 4h prostega časa. Zaradi dveh ur zamude sva jih imela le še dve, kar je na koncu ravno zadoščalo za vse premike in preverjanja na letališču. Po vkrcanju na letalo za Tulso smo ponovno čakali skoraj eno uro, saj je bilo pred nami okoli 15-20 letal, ki so čakala na vzlet. Malo pred pristankom v Tulsi smo bili preusmerjeni na letališče v Oklahoma City, saj se je ravno nad Tulso naredila nevihta, ki je onemogočala pristanek (kako ironično:) ). Po dodatni uri čakanja smo iz Oklahoma City-ja vzleteli proti Tulsi in tako sva po 27. urah potovanja prispela na Davidov dom.
19.5.2017 Prvi pravi dan v ZDA smo pričeli v oblačnem in vlažnem ter toplem vremenu. David je moral zjutraj še v službo, tretji član odprave, Alex, pa naj bi priletel v Tulso okoli poldneva. Do njunega prihoda se z Dejanom kratkočasiva in po malem spremljava radar za najino območje. Vidiva, da se nama približuje nek nevihtni sistem zato postaneva bolj pozorna nanj in na okolico zunaj hiše. Izkaže se, da je linija živ dolgčas, ena sama sivina, brez strukture in nekaj udari strel ter dežja. Malo pred poldnevom prispeta David in Alex in hitro se odpravimo na pot, saj se obeta nekaj akcije v osrednjem Teksasu. Pogoji niso tako dobri kot prejšnji dan, vendar smo vseeno imeli moderate risk na tem območju. Vozimo v rahlem dežju. Med potjo se spoznava s produkti, ki jih imajo na voljo lovci na nevihte v ZDA. Ti produkti so svetlobna leta pred tem, kar imamo na voljo pri nas. V ZDA je po zakonu obvezno, da mora uradna meteorolška organizacija javno objaviti vse podatke in produkte, v nasprotju z Evropo, kjer je vse plačljivo in predvsem drago, čeprav inštitucije dobivajo denar od davkoplačevalcev. Kakorkoli, na voljo imajo radarske produkte, za katere marsikdo niti ne ve da obstajajo. Poleg odbojnosti imajo na voljo tudi razne hitrosti vetra na različnih višinah radarskega žarka, višino vrhov oblakov, detekcijo rotacije v nevihti in nekaj, kar sliši na ime "digitally integrated vertical liquid". Na kratko nam ta podatek pove, kakšna je količina vode v vzgorniku nevihte. To je zelo pomemben podatek v ugotavljanju moči vzgornika in njegove lokacije. Poleg teh produktov imajo na voljo tudi urne zagone visokoresolucijskih modelov, ki so optimizirani za konvektivno dogajanje. En izmed takih modelov je HRRR (high rapid refresh rate), ki je uporaben za napovedovanje padavin in konvektivnih parametrov (CAPE, CIN, razni konvektivni indeksi...). Drug tak model pa je RAP (RAPid refresh), ki pa se uporablja za zelo kratkoročno napoved vetrovnih pogojev in računskih sodaž. Oba modela imata 1km in 2km resolucijo s časovnim razponom 12 ur. O čem takem lahko v Evropi samo sanjamo, saj ni interesa za kaj takega, ali pa so taki produkti neznansko dragi.Vse nevihte, ki nastajajo tisti dan gredo takoj v neko multicelično zmešnjavo brez struktur. Proti večeru se bližamo mestu Abilene v Teksasu in hkrati opazujemo velik steber, ki postaja vedno bolj zanimiv. Ker imamo še slabo uro svetlobe, se zapeljemo pod njo v upanju, da se bo na spodnji strani naredilo kakšno znižanje. Res se čez nekaj minut prične baza zniževati in na spodnji strani nastane razmeroma lep shelf cloud.
