Lov na nevihte v ZDA 18.5. - 1.6.2017

Vremelovca: Dejan Košir in Matic Cankar

Kot obljubljeno je tole polna reportaža lova na nevihte v ZDA od 19.5. do 1.6.2017, kjer sva bila Dejan in jaz. Prijetno branje! Vse se je začelo v četrtek, 18.5. zgodaj zjutraj - okoli 6.00 na Brniškem letališču, od koder sva vzletela proti Zurichu. Do tja je šlo vse gladko, prav tako v Zurichu, vse do pričetka vzleta proti Chicagu. Tik pred vzletom se je na letalu pokvaril en izmed senzorjev za zaznavanje višine, zato so morali zamenjati računalnik. To je trajalo kar dve uri in ves ta čas smo sedeli na letalu. Bila sva hvaležna, da sva imela med pristankom v Chicagu in vzletom proti Tulsi okoli 4h prostega časa. Zaradi dveh ur zamude sva jih imela le še dve, kar je na koncu ravno zadoščalo za vse premike in preverjanja na letališču.
Po vkrcanju na letalo za Tulso smo ponovno čakali skoraj eno uro, saj je bilo pred nami okoli 15-20 letal, ki so čakala na vzlet. Malo pred pristankom v Tulsi smo bili preusmerjeni na letališče v Oklahoma City, saj se je ravno nad Tulso naredila nevihta, ki je onemogočala pristanek (kako ironično:) ). Po dodatni uri čakanja smo iz Oklahoma City-ja vzleteli proti Tulsi in tako sva po 27. urah potovanja prispela na Davidov dom.


19.5.2017 Prvi pravi dan v ZDA smo pričeli v oblačnem in vlažnem ter toplem vremenu. David je moral zjutraj še v službo, tretji član odprave, Alex, pa naj bi priletel v Tulso okoli poldneva. Do njunega prihoda se z Dejanom kratkočasiva in po malem spremljava radar za najino območje. Vidiva, da se nama približuje nek nevihtni sistem zato postaneva bolj pozorna nanj in na okolico zunaj hiše.
Izkaže se, da je linija živ dolgčas, ena sama sivina, brez strukture in nekaj udari strel ter dežja. Malo pred poldnevom prispeta David in Alex in hitro se odpravimo na pot, saj se obeta nekaj akcije v osrednjem Teksasu. Pogoji niso tako dobri kot prejšnji dan, vendar smo vseeno imeli moderate risk na tem območju. Vozimo v rahlem dežju. Med potjo se spoznava s produkti, ki jih imajo na voljo lovci na nevihte v ZDA. Ti produkti so svetlobna leta pred tem, kar imamo na voljo pri nas. V ZDA je po zakonu obvezno, da mora uradna meteorolška organizacija javno objaviti vse podatke in produkte, v nasprotju z Evropo, kjer je vse plačljivo in predvsem drago, čeprav inštitucije dobivajo denar od davkoplačevalcev. Kakorkoli, na voljo imajo radarske produkte, za katere marsikdo niti ne ve da obstajajo. Poleg odbojnosti imajo na voljo tudi razne hitrosti vetra na različnih višinah radarskega žarka, višino vrhov oblakov, detekcijo rotacije v nevihti in nekaj, kar sliši na ime "digitally integrated vertical liquid". Na kratko nam ta podatek pove, kakšna je količina vode v vzgorniku nevihte. To je zelo pomemben podatek v ugotavljanju moči vzgornika in njegove lokacije. Poleg teh produktov imajo na voljo tudi urne zagone visokoresolucijskih modelov, ki so optimizirani za konvektivno dogajanje. En izmed takih modelov je HRRR (high rapid refresh rate), ki je uporaben za napovedovanje padavin in konvektivnih parametrov (CAPE, CIN, razni konvektivni indeksi...).
Drug tak model pa je RAP (RAPid refresh), ki pa se uporablja za zelo kratkoročno napoved vetrovnih pogojev in računskih sodaž. Oba modela imata 1km in 2km resolucijo s časovnim razponom 12 ur. O čem takem lahko v Evropi samo sanjamo, saj ni interesa za kaj takega, ali pa so taki produkti neznansko dragi.Vse nevihte, ki nastajajo tisti dan gredo takoj v neko multicelično zmešnjavo brez struktur. Proti večeru se bližamo mestu Abilene v Teksasu in hkrati opazujemo velik steber, ki postaja vedno bolj zanimiv. Ker imamo še slabo uro svetlobe, se zapeljemo pod njo v upanju, da se bo na spodnji strani naredilo kakšno znižanje.
Res se čez nekaj minut prične baza zniževati in na spodnji strani nastane razmeroma lep shelf cloud.

zda 19.5.2017 1

zda 19.5.2017 2

Kmalu se stemni, mi pa se napotimo proti našemu hotelu.

20.5.2017

To je bil prvi pravi dan lova na nevihte v ZDA. Vse skupaj se je začelo zjutraj v mestu Abilene, v Teksasu. Prva stvar na urniku je bil seveda zajtrk in ob njem izdelava napovedi in izbira točke lova na nevihte za tisti dan. Modeli so nakazovali bolj ali manj edino dogajanje na jugu Teksasa, kjer so bili pogoji za nevihte še dovolj dobri.
Nakazovalo se je med 2000 in 3000 J/kg CAPE-a in nekaj striga pri tleh, saj se je hladna fronta ustavila praktično malo pred obalo Mehiškega zaliva. Edina težava je bila, da smo imeli do tja med 6 in 7 ur vožnje. Ker je bila edina alternativa ostati v hotelu v Abilenu, smo se odločili, da poskusimo srečo na tistem koncu, zelo blizu meje z Mehiko. Zaradi oddaljenosti smo vedeli, da bomo imeli na voljo le nekaj ur dnevne svetlobe. Po zajtrku se vseeno spakiramo v avto in pripravimo na dolgo pot na jug. Med potjo se poskusimo tako ali drugače kratkočasiti. Med tem, ko smo se bližali našemu cilju, so okoli nas pričele rasti nevihte, ki so se počasi združevale v multicelične sisteme. Vsakič, ko se je nevihta združila s kakšno proti jugu, smo morali iti dlje na jug, da smo ostali pred konvekcijo. Okoli 16. ure, smo prvič ugledali nekaj, kar bi lahko bil velik shelf cloud na sprednji strani supercelice. Na začetku vse skupaj ni bilo videti preveč impresivno, supercelica je šla v nov cikel, zato je struktura počasi pričela razpadati. Vseeno se hočemo zapeljati malenkost dlje, da bi ujeli celotno strukturo.

zda 20.5.2017 1

zda 20.5.2017 2

zda 20.5.2017 3

Malo bolj od daleč je izgledalo precej boljše, saj je med tem časom supercelica pridobila na moči in strukturi. Sledili sta skoraj dve uri fotografiranja in vožnje proti celici in stran od nje. Med tem časom smo vseskozi oprezali za možnimi znižanji na spodnji strani wall clouda.

zda 20.5.2017 4

zda 20.5.2017 5

zda 20.5.2017 6

zda 20.5.2017 7

Ker smo videli nekaj, kar bi bilo lahko podobno rotaciji se zapeljemo čisto blizu pod celico. Pod njo vidimo več možnih delov rotacije, vendar se tornado ne uspe sproducirati. Vmes prične deževati in celica postane že tako velika, da bo težko vrgla tornado iz sebe, sklenemo, da jo bomo opazovali od daleč in slikali le strukturo.

zda 20.5.2017 8

zda 20.5.2017 9

zda 20.5.2017 10

Iz nevihte vseskozi sekajo pozitivke na sprednji strani, zato poskusimo še s slikanjem dnevnih strel. Uspe nam ujeti nekaj lepih strel, jaz ujamem le to spodaj.

zda 20.5.2017 11

Nevihta počasi izzveni, zato se odpravimo proti nocojšnjemu hotelu v mestu Kingsville blizu obalnega mesta Corpus Christi.

21.5.2017

Dan se je začel v mestu Kingsville v Texasu. Ponovno smo zjutraj ob zajtrku pregledovali modele in izdelovali napoved za tekoči dan. Hkrati pa smo morali pregledati tudi modele za prihodnji dan, ker smo vedeli, da se bomo morali preseliti nekam na sever Teksasa, nismo pa vedeli točno kam. Bili smo tako daleč na jugu, da smo morali paziti, da bomo prišli še pravi čas na sever. Pogoji ob meji z Mehiko so bili impresivni, veliko striga, veering vetra pri tleh, ogromno vlage in CAPE-a. Ravno ta količina vlage pa je bila tudi problematična. Iz zaliva je prišlo do advekcije zraka z rosišči preko 20°C, na trenutke celo nad 25°C, kar je pomenilo, da se bodo celice hitro združevale v večje skupke, pri katerih bo glavna nevarnost velike količine dežja in morebitna debela toča. Vseeno sklenemo, da poskusimo srečo, če bi ujeli kakšno nevihto ob samem nastanku, saj bi bila tako še dovolj izolirana, da bi se lahko videla kakšna struktura.Med potjo so malenkost južno od nas nastale plohe (niti ne nevihte, ker ni bilo nobenih strel) in ker smo imeli nekaj več časa, smo šli pogledat, če se vidi kaj zanimivega. V nasprotju s pričakovanjem je prva celica/ploha pridobila nekaj rotacije in celo kratkotrajen lijak (funnel cloud). Sklenemo, da se zapeljemo nekam bližje in poslikamo zadevo.

zda 21.5.2017 1

zda 21.5.2017 2

Animacija

Še dva posnetka iz lova 21.5., ko smo iz nekih čudnih ploh videli večino funnelov in verjetno tudi tornado. Na prvem posnetku je na začetku pred nami viden funnel, ki je bil v neki točki verjetno tudi na tleh, kar se klacificira kot tornado. Seveda smo bili povsem navdušeni, kar se tudi sliši na posnetku. Posnetek je dokaj dolg, v drugi polovici se vidi še en poskus rotacije pred nami. Na drugem pa je pospešena animacija oz. time lapse dveh funnelov, ki smo jih ujeli tudi s fotoaparati.

 

Video 1

Video 2

Ker je šlo bolj za pulzne celice, tudi niso ciklale in tako se je prva celica posušila. Za njo je že nastajala nova, pri kateri pa smo že videli bolj definiran funnel cloud, verjetno je bil za nekaj sekund celo na tleh, kar bi pomenilo, da smo videli prvi tornado na tem izletu.
Ko so omenjene plohe razpadle, smo se odpravili na zahod, v smeri meje z Mehiko. Od mesta Freer naprej, smo videli vedno več enot obmejne policije (border patrol). Kar nas je vse še najbolj presenetilo, je bilo dejstvo, da so bile kontrolne točke obmejne policije postavljene tako daleč v notrajost, tudi 50km od meje.
Ker smo zaradi varnosti pustili vse potne liste v Tulsi, smo se počasi pričeli zavedati, da v kolikor nas bo obmejna policija ustavila, bi znali imeti težave.Ker se je v Mehiki že sprožilo nekaj neviht, smo to odmislili in šli naprej proti mestu Laredo. Na poti smo opazili, da so se nevihte pričele počasi bližati meji. Ena večja nevihta se je povsem približala mestu, zato smo odšli malenkost ven iz njega, da bi imeli boljši pogleda nanjo. Na žalost je bila zračna vlažnost tako visoka, da se ni videlo ničesar, le sivina z nekaj malega obrisi velikega shelfa na sprednji strani nevihte. Takrat smo imeli prvo srečanje z obmejnim policistom, ki ga je zanimalo, kaj počnemo. Ko smo mu razložili, nam je ponudil še nekaj vode in zaželel veliko sreče in se odpeljal po svojih opravkih.
Za tem se zapeljemo bolj proti severu, da poskusimo ujeti kaj strukture, vendar kmalu pademo v območje padavin, strukture pa ne vidimo. Edina zanimiva stvar pri nevihti je turkizno zelena barva v jedru, ki nakazuje prisotnost toče.

zda 21.5.2017 3

zda 21.5.2017 4

Ker nočemo biti preveč mokri, se zapeljemo nazaj proti jugu in nato proti vzhodu, če bi se vseeno pričelo dogajati kaj zanimivega.
Spet opazujemo zgolj zelene odtenke, tornadnih indicev pa ne zaznamo. Nevihta potem oslabi, za njo pa se sprožijo že druge, ki pa so dlje proti jugu. Vseeno poskusimo z vožnjo tja, v kolikor bi lahko prehiteli ta sistem in poslikali kaj zanimivega, saj je bilo na radarju zaznati velike vrednosti rotacije v samem jedru.
Hkrati se pričnejo nevite združevati v eno večjo, kar pomeni, da bomo vozili v močnem dežju in verjetno tudi točo. In res je ob vožnji med dežjem pričela padati tudi toča, k sreči pa ni bila prevelika. Vseeno smo iz previdnosti spustili mreže proti toči.Med vožnjo spoznamo, da bo vse skupaj zalil dež, nakar sklenemo, da se obrnemo proti severu, saj želimo narediti vsaj še en kos poti do severa Teksasa. Vozimo v močnih nalivih v severnem delu sistema. Po nekaj časa pridemo do obmejne kontrole na cesti proti notranjosti. Tu je prišlo do komične situacije, ko nas je policist vprašal od kod prihajamo in ali imamo s seboj potne liste. Ko mu povemo, da jih nimamo, je en izmed njih rekel le: "Ah, f**k it" Ob tem smo se res nasmejali in oddahnili, ker bi lahko imeli veliko večje probleme s prehodom kontrole.
Nadaljujmo z vožnjo proti San Antoniu. Med potjo opazujemo nevihto na zadnji strani hladne fronte, ki iz sebe meče pozitivne strele in je nasploh zelo aktivna. Zapeljemo malo s poti proti njej, vendar po nekaj minutah nevhta povsem oslabi in razpade, zato se peljemo naprej proti San Antoniu, kjer prespimo noč.

22.5.2017

Na današnji dan se je obetala akcija na severu Teksasa oz. na vzhodu Nove Mehike. Ker nas je čakalo 8 ali celo 9 ur vožnje do te lokacije, smo vstali zgodaj in ob pol osmih zjutraj starali proti Roswellu v Novi Mehiki.
Današnja situacija je bila sledeča: od juga je prišlo do advekcije vležnega zraka nad sever Teksasa in vzhod Nove Mehike, nad drugo se je ustavila t.i. suha linija oz. dry line, od severa pa se je območju bližala hladna fronta. To je ustvarilo trojno točko oz. tripple point, ki naj bi poskrbela za potreben mehanizem dviga, za proženje neviht.
Zaradi nizkih vrednosti rosišč smo vedeli, da bo tokratni dan povsem drugačen od prejšnjega, ko so se nevihte prožile vsepovprek in se hitro zavijale v dežne zavese. Nizka rosišča po drugi strani pripomorejo k veliko boljšim strukturam neviht.Pred odhodom smo vedeli, da bo šlo na tesno, saj se bodo nevihte pričele prožiti že med potjo. Vseeno vztrajamo z vožnjo na sever. En izmed razlogov je bil tudi ta, da sta se obetala dva dni mirnega vremena brez posebne akcije in smo tako ali tako hoteli priti do Tulse, za kak dan počitka.
Sama pot je minila v znamenju nizke oblačnosti brez posebnosti. Ko smo se približevali našemu cilju, se je nebo končno pričelo jasniti in na nebu smo opazili prva nakovala iz neviht, ki so se sprožile nad hribi v Novi Mehiki. Zelo kratkoročni modeli so se močno razlikovali iz zagona v zagon, zato smo se odločili za eno izmed celic, ki nam je bila najbližja in upali, da se bo razvila v kaj bolj fotogeničnega.
Prva nevihta se ni in ni hotela razviti, ob njej se vseskozi prožijo razne plohe. Njihove padavine vseeno s težavo pridejo do tal, konec koncev smo v razmeroma suhem zraku in že skoraj v puščavi.

zda 22.5.2017 1

zda 22.5.2017 2

Na koncu linije neviht se je naredila ena močnejša nevihta t.i. tail end charlie celica, ki je obetala še največ možnosti za kakšno boljšo strukturo.
Med vožnjo opazujemo močno kipenje za nami, zato se za nekaj minut ustavimo ob cesti, da vidimo, če se bo iz nje razvilo kaj pametnega.

zda 22.5.2017 3

zda 22.5.2017 4

Čez kakih 15min se steber prične podirati, zato peljemo naprej na jug. Kmalu nas zajamejo rahle padavine iz nakovala zadnje celice, čeprav je jedro še kakih 40 km stran. Tu se vidi močan vetrovni stržen v višinah, ki je odnašal nakovala proti vzhodu.
Na žalost pri tleh ni bilo omembe vrednega vetra, ki bi poskerbel za močnejšo rotacijo vzgornika. Vozimo se naprej v vedno močnejšem dežju, nakar pridemo v bližino baze omenjene nevihte. Vidimo, da je nevihta dvignjena (elevated) nad inverzno plastjo. Nevihta ima smer proti jugu-jugovzhodu, kar pomeni, da se ji moramo izogniti. Spet vozimo stran od nje, vseskozi smo v "outflowu" iz te nevihte.
Vmes nas zajame toča, zato na okna postavimo protitočne mreže. K sreči toča ni velika, okoli 2-3 cm in kmalu pridemo iz nje. Malo naprej imamo par minut časa za slikanje mavrice, ki je nastala na zadnji strani nevihte, hkrati pa zaslišimo močno šumenje toče in dežja le nekaj 10 m stran od nas.

zda 22.5.2017 5

zda 22.5.2017 6

V nekaj sekundah nas zajame močan dež s točo in tako spet spustimo mreže na avtomobil. Nekaj minut za tem se nevihta odpelje mimo nas, vidimo le njen zadnji del nakovala. Na radarju je izgledala vedno slabše, zato opustimo lov za njo. Na poti proti severu opazimo še večje nanose toče ob cesti:

zda 22.5.2017 7

zda 22.5.2017 8

Odpravimo se proti severu, v mesto Roswell, ki bo marsikomu znano po domnevnem pristanku NLP-ja leta 1947. Ob prihodu v mesto vidimo debele nanose toče, na mestih do pol metra. Samo mesto Roswell ni nič drugačno od mest, ki jih srečujemo na poti, le sem in tja se vidi kak kip vesoljca, drugače pa so po mestu le trgovine in restarvacije s hitro prehrano.
Večina teh je bila že zaprtih, zato skočimo v eno redkih, ki je še obratovala ob 22h, pojemo večerjo in se odpravimo v hotel. Naslednji dan nas čaka dolga vožja proti Tulsi.

23.5.2017

Po prespani noči v Roswellu smo se zjutraj počasi odpravili na pot proti Tulsi. Pred nami je bilo okoli 10 ur vožnje, zato smo vmes skočili še v narodni park Palo Duro v Teksasu, da se malo razgibamo po vsem sedenju v zadnjih dneh.
Palo Duro je zelo zanimiv kanjon, ki ga je vrezal lokalni potok v pokrajino, ki je drugače povsem ravna planota, z imenom Great Plains. Zaradi hladne fronte, ki je prešla te kraje prejšnji dan, je bil pohod zelo prijeten, temperature so bile povsem znosne.
V največji vročini pa mora biti na dnu kanjona bolj ali manj nevzdržno, konec koncev gre za pol puščavno območje. V kanjonu je nekaj urejenih poti, z različnimi težavnostmi. Ob prihodu nam je gospa na recepciji svetovala bolj razgibano in lepšo pot.
Potem pa smo videli, da je pot dolga 3,8 milj v eno smer, smo vedeli, da moramo iti po krajši, 2,5 milj dolgi poti. V kolikor bi šli po daljši, bi morali noč preživeti v nekem hotelu, bili smo še predaleč od doma.

zda 23.5.2017 1

zda 23.5.2017 2

zda 23.5.2017 3

zda 23.5.2017 4

zda 23.5.2017 5

zda 23.5.2017 6

Po obisku kanjona smo se vrnili na pot. Hoteli smo se ustaviti še v El Renu, ob spomeniku Timu Samarasu in ostalim lovcem, ki so izgubili življenje 31. maja 2013. Takrat je bil tudi David zelo blizu smrti, imel pa je srečo, da ga ni zadel noben izmed vrtincev, ki so se gibali v glavnem, 4km širokem tornadu.
Ko smo dosegli El Reno, je bilo že temno, spomenik pa je nekje na polju sklenemo, da bomo spomenik obiskali ob kakšni drugi priložnosti, verjetno ob novem izbruhu neviht. Tako peljemo dalje proti Tulsi, kamor prispemo okoli 00.30 ponoči, kjer nas pričaka Lisa, Davidova žena.


Sreda, 24.5.2017 je bil dan za počitek, pregled in obdelavo nekaj fotk in posnetkov pri Davidu doma. Ta dan je "stormtrooper" dobil tudi menjavo olja in nekaj manjših popravkov. Popoldne smo pregledali modele in se odločili, da že isti dan proti večeru startamo proti našemu novemu cilju: meji med Kansasom in Koloradom. V planu smo imeli priti to mesta Salina, tam prespati in nato naslednji dan nadaljevati proti zahodu. Tako smo si razbili dolgo pot na dva dela, kar olajša potovanje.
Ob 22. uri prispemo v hotel v Salini.

25.5.2017

Nov dan, začetek nove epizode vsaj štirih zaporednih dni lova na nevihte. Zjutraj krenemo proti vzhodu, točneje v smer meje med Kansasom in Koloradom.
Za ta dan se ni obetal zelo poseben izbruh močnih neviht, saj je pred tem hladna fronta poskbela, da se je vsa omembe vredna zračna vlažnost prestavila v bližino Mehiškega zaliva.
Vseeno se je nad zahodom ZDA vzpostavilo ciklonsko območje s središčem nad severom ZDA. Nad zahodnim delom ravnine se je ustvail sekundarni ciklon s centrom pri 990 mBar, kar je pomenilo, da se bo iznad Mehiškega zaliva ustvaril koridor povišane zračne vlažnosti.
Hkrati se je od severa bližala hladna fronta in na stiku teh dveh zračnih mas se je nakazovalo proženje neviht v popoldanskem času. Težava je bila v tem, da je bil timing prihoda vlažnega zraka zelo časovno kritičen, kar je pomenilo velike razlike v obsegu proženja.
V kolikor bi se uspel vlažen zrak prebiti na sever dovolj hitro, bi bilo bolj zanimivo, v nasprotnem primeru pa bo premalo energije za kaj bolj resnega. Glede na modele bi vlažen zrak ravno za las še ujel hladno fronto pred sončnim zahodom.Med vožnjo proti zahodu lahko že opazujemo prve kumuluse, ki so pričeli nastajati nad hribovitem svetu pri Denverju. Na severu je že nastala nevihta, ki pa je bila predaleč za nas. Sklenemo, da počakamo pri mestu Colby, da se konvekcija prične tudi pri nas na jugu.
V roku pol ure pričnejo v zrak kipeti prvi resnejši stebri, ki nakazujejo začetek proženja. Smo direktno pod enem izmed stebrom, zato se zapeljemo nekam bolj na odprto, da bi videli kaj bolj oprijemljivega. Pri neki bencinski črpalki opazujemo kipenje in visoke baze, v kolikor bi se katera od njih pričela zniževati.

zda 25.5.2017 1

Kmalu dočakamo nekaj bolj resnejšega zniževanja, zato se odločimo prehiteti to nevihto. Vseskozi vozimo ob njej, vendar se baza noče razviti nižje. Ostaja v dvignjeni obliki. Kmalu nas začne nevihta prehitevati, čeprav vozimo kakor hitro se da. Poskusimo tudi z vožnjo po makadamskih cestah, vendar nam ne uspe.

zda 25.5.2017 2

zda 25.5.2017 3

zda 25.5.2017 4

zda 25.5.2017 5

zda 25.5.2017 6

Težava je bila, da se ni premikalo jedro nevihte, ampak so se pred njo prožili novi stebri in se združevali z jedrom. Zato je bila navidezna hitrost nevihte krepko preko 100 km/h, kar pomeni, da smo bili stalno v ozadju nevihte. Pridemo na glavno avtocesto proti vzhodu in poskusimo z vožnjo skozi jedro nevihte, ki pa se vedno bolj krepi. Med vožno opazujemo poročila o veliki toči, velikosti žoge za baseball. Zaradi tega tudi spustimo mreže na avtomobil.
V jedru je bilo preveč dežja in vetra, da bi lahko vozili hitro, poleg tega pa so cesto povsem zasedli ostali lovci na nevihte, zato smo vozili v strnjeni koloni.Proti jugu se naredi novo, še močnejše jedro nevihte, zato poskusimo še z vožnjo proti jugu, vendar je vse skupaj prehitro, čeprav vozimo 120 km/h. Nad seboj lahko vidimo whale's mouth in zadnji del shelf clouda, mi pa smo še vedno okoli 50 km za njim.

zda 25.5.2017 7

Ob sončnem zahodu opustimo lov za nevihto in se odpravimo v hotel v Dodge City-ju.

26.5.2017

Nov dan v bližini meje Kansas/Kolorado. V Dodge City-ju naredimo napoved in smo močno razdeljeni, kje bo današnja lokacija lova. Modeli so nakazovali dve lokaciji, ki sta bili potencialni za današnji lov. Ena od njih je bila zopet na severu, v bližini Denverja, podobno kot dan prej, druga pa na jugu, v okolici meje Oklahoma/Teksas. Čakala nas je pomembna odločitev.V soboto popoldne in zvečer se je nakazoval prehod fronte v osrednji Oklahomi, ki ga nismo hoteli zamuditi. V kolikor bi šli na sever, bi imeli pred seboj 10-12 ur vožnje do Oklahome. Vendar pa so v okolici Denverja ponavadi veliko boljše tornadne razmere, saj je v bližini hrib, ki za seboj ustvarja lokalne vrtince, ki hitro poskrbijo za rotacijo v nevihtah.
Po drugi strani pa bi bili z vožnjo na jug precej bližje naši načrtovani lokaciji v Oklahomi, pa tudi nevihte bi bile bolj izolirane kot na severu. Tik pred odhodom še pogledamo zadnje zagone modela HRRR in se na hitro odločimo za gamble na severu in nato dolgo vožnjo proti jugu v soboto zjutraj.Večino časa se vozimo v pretežno jasnem vremenu, z nekaj nakovali proti zahodu, prve nevihte so se že sprožile v hribih nad Denverjem. Vidimo, da se je naredila nekakšna linija neviht, z eno močnejšo na severu ter eno malo šibkejšo na jugu. Modeli so nakazovali krepitev južne celice, zato se odločimo zanjo. Kmalu po prihodu v bližino smo opazili znižano bazo ter prvi wall cloud v daljavi.

zda 26.5.2017 1

Še naprej hitimo proti severu, struktura postaja vse lepša in lepša. Najdemo eno izmed makadamskih cest in se peljemo direktno pod njo v upanju, da bo iz sebe uspela vreči tornado pred nami. Pod celico smo imeli izjemen pogled na rotacijo in kar je bilo najpomembnejše, bili smo sami na tej cesti.

zda 26.5.2017 2

zda 26.5.2017 3

zda 26.5.2017 4

V kolikor bi celica sproducirala tornado, bi bili edini s posnetki od blizu. Rotacija se nam hitro bliža, mi pa bežimo pred njo na jug. Med begom nas je zajel močan RFD, bili smo v kroženju mezociklona. Če bi se spustil tornado, bi bili direktno v njem. Počutimo se zelo nelagodno za nekaj trenutkov, ko bežimo iz tega kroženja. Vidimo pa en avto z lovci na nevihte, ki se pelje direktno proti nam, v smeri RFD-ja. Zelo nespametna poteza. K sreči mi pridemo iz njega brez težav, na glavni cesti pa se pridružimo dolgi koloni ostalih lovcev na nevihte. Na oko smo videli vsaj 200 avtomobilov v koloni, vsi smo bili na isti makadamski cesti. Verjetno je bilo na jugu še več vozil. Opazimo tudi Dominatorja in tovornjake z doppler radarji.Vozimo v koloni, da bi prišli vsaj malo pred njo, vseeno pa smo oprezali za morebitnim znižanjem in rotacijo.

zda 26.5.2017 5

zda 26.5.2017 6

Kmalu se baza zavije v obilen dež in točo, zato ne vidimo ničesar več. Opazimo Dominatorja, kako se pelje direktno v nevihto. Mi pa bežimo pred njo, da bi poslikali še njeno strukuro. Poslikamo "horse shoe" obliko pred dežno zaveso, kar nakajuje prisotnost mezociklona.
Zadaj se na trenutke vidi tudi "clear slot", vse pa je zavito v dež. Med bežanjem pred padavinami se še nekajkrat ustavimo in naredimo nekaj slik.

zda 26.5.2017 7

zda 26.5.2017 8

V tistem trenutku oba, Dejan in Alex, zagledata izjemno lep wall cloud ene izmed celic, ki so se sprožile na zahodu, za glavno nevihto. Takrat se hitro odločimo in opustimo lov za prejšnjo nevihto, saj je postala prevelika in ne preveč fotogenična, prav tako je bilo na njej preveč lovcev. Usmerimo se nazaj proti zahodu in upamo, da bo supercelica ostala vsaj še nekaj časa na tistem mestu s tako strukturo. Že med vožnjo opazujemo vedno lepšo strukturo, naredimo prve fotke.
Kar sledi je ena izmed najlepših celic, kar smo jih videli, sploh midva z Dejanom, pa tudi David in Alex. Čaka nas skoraj ena ura slikanja te izjemne strukture in kar je najboljše, smo eni izmed morda 10 avtomobilov na tej celici, vsi ostali še naprej lovijo originalno celico.

zda 26.5.2017 9

zda 26.5.2017 10

zda 26.5.2017 11

zda 26.5.2017 12

zda 26.5.2017 13

Počasi se od zahoda bliža še en sistem padavin, ki bo počasi zalil našo izolirano LP supercelico, mi pa poskusimo z vožnjo proti jugu, če bi ujeli še kaj strel na sprednji strani sistema. Zadeva se oblikuje v squall linijo, ki se premika proti vzhodu s hitrostjo okoli 80km/h. Ujamemo tale shelf na sprednji strani:

zda 26.5.2017 14

Ker nam zmanjkje goriva, moramo opustiti vožnjo na jug, ker bi bilo prenevarno ostati v takem vetru brez goriva. Zato se odpravimo na sever, kjer najdemo eno izmed redkih še odprtih bencinskih črpalk. Natočimo gorivo in opazujemo stroboskopske razelektritve. Lisa nam je rezervirala hotelski sobi v mestu Colby. Težava pa je bila, da je bilo to mesto ravno na poti treh močnih lienarnih sistemov neviht, zato ne vemo, kako bomo sploh prišli do tja. K sreči v samem mestu ni bilo hujših posledic, le nekaj km južneje pa so imeli točo velikosti baseball žogice. Zaradi utrujenosti popadamo v postelje in prespimo noč pred zgodovinskim dnevom, 27.5.2017. Vsaj tako smo mislili in pričakovali.

27.5.2017

Za soboto, 27.5. se je že nekaj dni napovedovalo izjemno nestabilnost ozračja. Ciklon nad osrednjim delom ZDA je poskrbel za advekcijo izjemno vlažnega zraka v nižjih plasteh, z rosišči med 22 in 27°F vse do juga Kansasa, kar je izjemno visoko proti severu. Od severa se je temu delu bližala hladna fronta, ki bi s svojim prislilnim dvigom poskrbela za eksplozivno proženje neviht ob stiku teh dveh zračnih mas. Zaradi visoke vlažnosti in veeringa ter striga pri tleh, so bile bolj ali manj vse vrednosti konvektivnih parametrov izven območja - off the scale. Vrednosti MLCAPE-a so bile vse nad 6000 J/kg, lokalno nad 7000 J/kg, vrednosti MUCAPE-a pa še višje, sodeč po računski sondaži za Norman, Oklahoma je bila ta vrednost kar 8700 J/kg! Take ekstremne vrednosti nestabilnosti so bile zgodovinske, verjetno najvišje v času trajanja meritev. Tako velika nestabilnost bi povzročila esklozijo celic, ki bi lahko s seboj nosile točo premera 10-15 cm in orkanske sunke vetra (150-200+km/h), če ne štejemo močnih tornadov. Zjutraj posvarimo Liso, naj gre za vsak slučaj do svojih prijateljev, ki imajo zavetje pred tornadi in krenemo na pot proti jugu v upanju, da se bo pred sistemom v tem okolju sprožila kakšna izolirana supercelica, ki bi jo morda lahko lovili za nekaj časa, preden bi morali bežati pred njo fronto na jug, dokler bo potrebno, verjetno do severa Teksasa.Vozimo v pretežno oblačnem vremenu, občasno je nekaj sonca. Smo v hladnem sektorju, zato je bilo tudi bolj oblačno. Bližali smo se mestu Wichita, v Kansasu, kjer smo se morali odločiti, kje točno bo naša destinacija za danes. Modeli so se spreminjali dobesedno iz ure v uro, saj se je obetal visokoenergijski dogodek. Na podlagi boljših vetrovnih pogojev se odločimo za SV Oklahome. Ko pridemo iz hladnega v topli sektor, v nas butne visoka vlažnost in vročina. Z nelagodjem spremljamo razvoj stebrov na meji outflow-a prejšnjih neviht in fronte. Nakazoval se je resen dogodek, v katerem bi supercelice pokale v zrak v manj kot pol ure, zato nismo hoteli biti pod eno od njih, ko bi se razvila.
Ko začnejo rasti prvi stebri se peljemo v njihovi smeri, seveda na varni razdalji. Ustavimo se nekje na polju in opazujemo razvoj nevihte. Glede na energijske pogoje bi morala biti veliko boljša/lepša, vendar je ostala v dvignjeni obliki. Nekaj se še trudimo z lovom za njo, ampak nam pobegne v hribe ob meji z Arkansasom. Opustimo lov in se usmerimo na nevihto za njo, ki je bila videti bolj izolirana. Pridemo v bližino in ne vidimo čisto ničesar, nekaj malega znižane baze, ki pa hitro razpada. Zagotovo ne to, kar smo pričakovali.

zda 27.5.2017 1

JZ od Tulse se sproži še ena izolirana nevihta, zato poskusimo še z vožnjo proti njej. Vmes se že stemni, vseeno pa poskusimo še s slikanjem strel na njeni zadnji strani. Bliskalo se je brez prestanka, na zadnji strani pa opazujemo le posamezne crawlerje ter sem in tja kakšno odddaljeno strelo. Nič zares posebnega, sploh glede na ekstremno nestabilnost. Očitno je bila zaporna plast premočna na našem koncu.

zda 27.5.2017 2

zda 27.5.2017 3

zda 27.5.2017 4

Na Facebook-u vidimo slike iz skrajnega zahoda Oklahome, kjer sta se sprožili dve zelo lepi izolirani LP supercelici. Na žalost smo bili 700 km stran od njih, tako kot velika večina ostalih lovcev na nevihte.

28.5.2017

Nedelja, 28.5. je bil dan našega največjega "busta". Odločili smo se za odhod v JV del Teksasa, nekam v bližino meje z Louisiano. Naša pričakovanja so bila tokrat precej nižja, saj so bili pogoji podobni kot prejšnji dan, CAPE-a je bilo preko 5000 J/kg, vetrovno pa precej slabše. Vseeno se peljemo skoraj 6 ur v eno smer v upanju, da se bo naredila kakšna bolj izolirana oz. fotogenična nevihta. Prehitimo hladno fronto, na njeni meji pa se že prožijo prve plohe in nevihte. Te gredo, zaradi preveč energije in vlage, hitro v clustre brez struktur. Edina zanimiva stvar je bila gust fronta na eni izmed teh neviht v clustru. Ura je okoli 18. ure zvečer, ko se odločimo, da se vrnemo nazaj v Tulso, saj nočemo zapravljati denarja za hotel, naslednji dan pa je bil tako ali tako dan počitka, brez posebnega dogajanja.Med potjo poslikamo še nekaj mamatusov:

zda 28.5.2017 1

V Tulsi smo okoli enih zjutraj, po prevoženih 1100 km in 15. urah vožnje brez prestanka v tem dnevu.


29.5.2017

Dan počitka v Tulsi. Počivamo vsak po svoje in se pripravljamo na zadnjo pot proti severu, nekam v bližino Kansas City-ja.

30.5.2017

Torek, 30.5 se je začel v dokaj počasnem vzdušju, saj je bilo za ta dan težko najti resnejšo motivacijo za lov. Modeli so napovedovali marginalno tveganje za resne nevihte, tornadov ta dan ni bilo pričakovati. Območje z najboljšimi pogoji je bilo nakazano nekje v širši okolici Kansas City-ja oz. meje z Missourijem. Zjutraj se počasi odpravimo proti današnjemu cilju. Med vožnjo smo se tako ali drugače vzpodbujali in dvigovali motivacijo. Vse skupaj se začne v precej počasnem vzdušju. Počasi se pričnejo prožiti prve plohe in nevihte. Peljemo se proti eni od njih, vendar kaj več kot lepe dežne zavese ni uspela sproducirati.

zda 30.5.2017 1

zda 30.5.2017 2

Peljemo se med raznimi manjšimi mesti in vasmi proti jugu, da ujememo naslednjo, ki ima neoviran inflow od juga. Peljemo se v rahlem dežju, ko pri mestu Roscoe opazimo prvo resnejšo znižano bazo. To je bila prva supercelica tega dne. Imela je lepo strukturo z inflow tailom, sodeč po radarju je imela tudi nekaj rotacije. Oprezamo za morebitno hitrejšo rotacijo pri tleh, vendar ne opazimo nič zanimivega. Vseeno ostanemo na tem mestu še nekaj časa, če bi se struktura še kaj bolj razvila.

zda 30.5.2017 3

zda 30.5.2017 4

zda 30.5.2017 5

Nevihta nas počasi dohiteva, padavine na zadnji strani so vedno bližje. Iz tega razloga se odpeljemo malo naprej proti vzhodu, kjer počakamo na sončni zahod in hkrati slikamo to nevihto, ki počasi razpada. V nekaj minutah po sončnem zahodu ostane od nje le še majhen steber in nekaj kumulusov.Proti zahodu opazimo aktivno nevihtno celico, ki ima tudi precej razelektritev. Odločimo se, da jo prestrežemo nekje pri mestu Eldorado Springs. Veliko časa iščemo kakšno malo bolj odprto mesto za fotografiranje, saj je teren tam gričevnat in poraščen z drevjem. Najdemo eno primerno mesto in poslikamo strukturo nevihte. Gre za drugo supercelico tega dne. Ima lepo strukturo, upamo pa, da bo iz sebe vrgla tudi kakšno lepo CG strelo pred dežno zaveso. Ker sem čakal na kakšno lepo strelo pred njo, sem naredil dovolj slik, da sem jih potem zložil v spodnjo animacijo.

zda 30.5.2017 6

Animacija supercelice

V nevihti se bliska brez prestanka, hitreje kot vsako sekundo, na žalost pa so čisto vse strele v oblaku. Že po zvoku nevihte smo videli, da CG strel praktično ni bilo. Edino strelo smo zamudili, ko smo se pripeljali na lokacijo. Nevihta nas dohiti in na koncu tudi povozi. S seboj nosi točo velikosti okoli 2-3 cm, spustimo mreže na avtomobil. Nevihta nas hitro preide, mi pa peljemo počasi proti zahodu. Čez nekaj minut spet zagledamo oddaljene bliske SZ od nas. Pogledamo na radar, bliža se nam nova nevihta. Ponovno iščemo primeren prostor z dostojnim razgledom. Ko ga najdemo, takoj postavimo stojala in po nekaj sekundah odprte zaslonke, se nam prikaže izjemna struktura tretje supercelice tega dne.

zda 30.5.2017 8

Ker se je vmes že stemnilo, strukturo osvetljujejo bliski z desne strani v dežni zavesi. Fotograframo to strukturo in ponovno upamo, da bo pred njo udarila kakšna razvejana CG strela. Zopet vse samo grmi v oblaku, vsakih nekaj minut se zasliši tisto pravo bobnenje CG strele iz notranjosti dežne zavese. Vseeno je to najlepša struktura nevihte, kar sem jih videl v živo. Padavine nas dohitevajo, zato se pripravimo na udar toče. Spustimo mreže in prevedrimo dokaj drobno točo oz. sodro. Za nevihto je nebo povsem jasno. Poskusimo s slikanjem zadnjega dela nevihte, če bi slučajno udarila kakšna pozitivka vsaj na zadnji strani. Ponovno nimamo sreče.

zda 30.5.2017 9

David medtem pogleduje na radar in ugotovi, da se nam bliža še ena (četrta) supercelica, praktično po isti poti. Obrnemo fotoaparate proti njej in spet opazujemo lepo strukturo brez CG razelektritev.

zda 30.5.2017 10

V oblaku utripa brez prestanka. Ko nas povozi tudi ta, se odpeljemo do bližnjega letališča, če bi ujeli še kaj na zadnji strani (zdaj se pa res že ponavljam).

zda 30.5.2017 11

Na letališču opazimo še zadnjo bližajočo se nevihto, ki pa ni tako zelo aktivna. Nismo prepričani, ali gre za supercelico, ima pa očitno nek shelf na sprednji strani. Ker je že skoraj nad nami, poskusimo s slikanjem strukture, vendar več kot obrisa shelfa ne ujamemo. Poskusim z ISO 1600, naredim dve ne preveč dobri fotki, nato pa udari edina CG strela in mi povsem prežge sliko. Nekaj minut se še trudimo, nato pa prične deževati. Ura je že polnoč, do hotela imamo skoraj uro in pol, zjutraj pa nameravamo vstati zgodaj, v kolikor bi morali potovati do meje s Koloradom, kar bi pomenilo vsaj 8 ur vožnje v eno smer. Vsekakor se je očitno prav nad nami naredila neka linija z boljšimi pogoji, saj so nevihte kot po tekočem traku šle po istem vzorcu. Nekaj km severno od nas so se na hitro okrepile, dobile opozorilo na radarju, šle preko nas in nekaj km naprej oslabele in razpadle. Imeli smo zelo veliko sreče, da smo bili na ravno pravem mestu ob pravem času. Iz tega marginanega setupa smo potegnili bistveno več, kot smo pričakovali.


31.5.2017

Za sredo, 31.5. smo že bolj ali manj vedeli, da bo najin zadnji lov na nevihte v ZDA. Nekaj malega upanja je še ostajalo za četrtek 1.6. nekje v Oklahomi. Zjutraj pregledamo modele in se odločimo, da ostanemo v istem območju kot prejšnji dan, saj so se tu obetali najboljši pogoji za nevihte. Energije je bilo še nekaj več kot dan prej, vetrovno pa tudi ni bilo preveč slabo. Tornadov pa vseeno nismo mogli pričakovati. Več energije v zraku pa je pomenilo tudi več možnosti za združevanje neviht v clustre. Pojemo zajtrk v hotelu in gremo še na hitro v hotelski bazen, saj se nam ne mudi z odhodom. Satelitska slika razkrije "outflow boundary" relativno blizu nas, nekaj 10km južneje. Okoli 11. ure zato počasi krenemo na jug. Pridemo malo bolj na odprto, kjer opazimo vedno višje stebre v naši okolici. Blizu mesta Luisburg opazimo prvo nevihto z lepim shelf cloudom. Nekaj časa se vozimo ob nevihti, če bi se shelf kaj bolj napolnil, vendar ostane v nekoliko raztrgani, pa vseeno impresivni obliki.

zda 31.5.2017 1

Nevihta ima pot pravokotno na našo cesto, kar pomeni, da nas bo slej kot prej dohitela. Na nekaj mestih ob cesti ustavimo in poslikamo kar lahko, nato pa nas zajame outflow z dežjem in nekaj malega sodre. Glavnina toče ostane nekoliko južno od nas.

zda 31.5.2017 2

zda 31.5.2017 3

Ko nas ta nevihta preide, se v ozadju pričnejo prožiti nove in nove plohe in nevihte, vendar so preblizu skupaj in se hitro združujejo v multicelični cluster. Poskusimo ostati na najbolj južni celici, kjer bi se lahko naredilo kaj bolj zanimivega. Na našo žalost na sprednji strani ni videti nič pretresljivega, le nek poskus shelfa, pa še to ne preveč impresivnega.

zda 31.5.2017 4

Sčasoma obupamo in se odpravimo proti Tulsi, kjer bomo preživeli noč in zadnji dan v ZDA. Pri Davidu doma smo okoli 8. ure zvečer. Naredimo še hitro napoved za četrtek. Vidimo, da en izmed modelov kaže izolirano celico nekje na meji med Kansasom in Nebrasko. Ker to kaže le en zagon in en model, smo skeptični v tak razvoj. Dogovorimo se, da zjutraj pogledamo modele in se odločimo kaj in kako. Če bi šli v lov na mejo, bi bili nazaj v Tulsi okoli 2. ure zjutraj, čez tri ure pa imava z Dejanom let v domovino. To nas še malo bolj odvrne od tega.


1.6.2017

Zjutraj po zajtrku preletimo modele. Kot smo pričakovali, je edini model, ki je kazal dogajanje le-to pobrisal. Odločimo se, da si vzamemo dan počitka in gremo na ogled centra Tulse. Zvečer si privoščimo odlično poslovilno večerjo s svinjskimi rebrci in dobrim lokalnim pivom ter odlično družbo. Za zaključek te (dolge) reportaže naj povem, da je bila ta izkušnja ena izmed najlepših in najboljših v mojem življenju do sedaj, verjetno lahko podobno trdim tudi za Dejana. Razlike v načinu lova v ZDA in v naši okolici so ogromne, saj se tam odločaš na podlagi tega, kje se bodo sprožile najbolj izolirane nevihte in ne razmišljaš veliko o terenu, pri nas pa vemo, da nekje od julija naprej je na primer severna Italija izjemno neprijazna zaradi ogromne koruze ki raste povsod. Potrebno pa je tudi poudariti, da je po dveh tednih vožnje v avtomobilu po 12-15 ur na dan vse skupaj postalo že zelo utrujajoče. Čisto za konec še to, da smo v času najinega bivanja prevozili malenkost več kot 10 000 km.Morda sem premalo poudaril v reportaži, praktično en mesec v celih ZDA ni bilo nobenega omembe vrednega tornada(!), kar je tako, kot bi prišel na Kredarico sredi februarja brez snega. Se zgodi, vendar pa je izjemno redko, morda enkrat na 20 let. Očitno je aktiven začetek sezone v marcu in aprilu pobral svoj davek. Naj tu zaključim, ob kakšni priliki na srečanju pa vam zaupava še kakšne bolj smešne ali zanimive podrobnosti.

Še par fotk od Dejana Koširja

zda 2017 1

zda 2017 2

zda 2017 3

zda 2017 4

zda 2017 5